Slovensko Deutch English | Natisni |

Staro mestno jedro: Spodnji in Gornji Gris

Mesto Radkersburg in kraj Radgona ali nekdanji Petersdorf, kot predmestje ali podeželje Radkersburga, je v delu imenovanem Spodnji Gris že od nekdaj povezoval most in je gotovo star toliko kot mesto Radkersburg. Skozi dolga stoletja je bil to skromen lesen most, življenjski živec povezave mesta z okolico. Preko njega je potekala trgovina z različnim blagom (sol, železo, vino, žito, živino) širom po deželah. Meščani so ga zadnjič prečkali na svoji poti na pokopališče, prav tako tudi vsi tisti na smrt obsojeni. Čez ta most je prišel madžarski kraj Matija Korvin, škof Brenner na svoji protireformacijski poti, radgonski huzarji so odjezdili čezenj na svoji poti v Galicijo in Nemci so preko njega vdirali v tedanjo Jugoslavijo. V stoletjih je pod mostom plulo ogromno naloženih ladij v pristan v Spodnjem Grisu. Ob poplavah in visoki vodi ter požarih je bil večkrat uničen. Na sredini mostu je od davnih časov stal lesen križ, na njegovem začetku, na levem bregu, pa mitnica, kjer so vse do leta 1901 pobirali mostnino, saj so bili stroški za obnove in popravila mostu visoki.

Stari leseni most so februarja leta 1929 uničile nakopičene gmote ledu in tovorni promet na tej lokaciji je bil pretrgan. Potniški promet so opravljali čolnarji, pontonirji obeh strani pa so se trudili vzpostaviti začasen most vendar brez uspeha. Obe državi skupaj sta nato zgradili armirano betonski most z rebrasto ploščo na dveh stebrih s skupno dolžino 85 m in širino 8 m (5,5 m vozišča, po 1,25 m široka obojestranska hodnika). Svečana otvoritev mostu je bila 9. februarja leta 1930 in sta se ga udeležila z jugoslovanske strani ban Dravske banovine v Ljubljani ing. Sernec, z avstrijske pa zvezni kancler dr. Schober.

Prvi betonski most na reki Muri so porušili nemški vojaki pri svojem umiku leta 1945, angleška vojska pa je leta 1952 postavila pomožni most sistema Bailey. Tega je zamenjal nov, 111 m  dolg in 13 m širok, betonski most, ki sta ga dne 12.10.1969 svečano otvorila jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito in avstrijski predsednik Franz Jonas.

Naselbina pod vzhodnim obronkom Grajskega griča na desnem bregu Mure je nastala konec 13. stol., ko je čez radgonski most stekla cesta za Ptuj in cesta za Ljutomer  ter Hrvaško.

Franciscejski kataster iz leta 1821 kaže, da se je pod gradom na vzhodni strani ustvarila naravna polica, ki je imela sklenjene hiše prislonjene h hribu (Gornji Gris), za celo višino hiš nižje pa je bila druga vrsta hiš (Spodnji Gris), ki se je na svojem začetku pri reki Muri odpirala v živinski trg, na drugi strani pa v manjši trg pod hribčkom s cerkvijo Sv. Petra. Bilo je tipično obcestno naselje z razširjenim tržnim prostorom, kjer je bilo veliko rokodelcev in obrtnikov (usnjarji, kolarji, kositrarji, ribiči, pasarji, pek, krojač, kovači, mlinar, sodar…). Še leta 1842 je jedro ostalo isto, pričelo pa se je širiti v svoji dolžini. Ta širitev je dala pečat predvsem Spodnjemu Grisu, kjer so bile predelane hiše, ki so dobile podobo mestnih hiš s portali, balkoni in enostavnimi arkadami. Ta del je postal staro jedro najprej trga nato mesta Gornje Radgone. Spodnji Gris je do 30.10.1923 uradno, politično in cerkveno spadal pod mesto Radkersburg. Najstarejšo zgodovino vinogradništva v Slovenskih goricah je težko opisati, saj ni pisnih in materialnih dokazov.

Nedvomno pa je res, da so trto v naše kraje prinesli Rimljani. V 9. stoletju so trto gojili v Kocljevi kneževini ob Blatnem jezeru ter na ljutomerskem in radgonskem področju. V kroniki, ki je bila v benediktanskem samostanu Admont v Gornji Radgoni in so jo pisali vinogradniki, je bilo zapisano, da so zasajali trte v ljutomerskem področju že leta 1122 in v radgonskem od leta 1630 dalje.

Meščani Radgone so 21. januarja 1320 od vojvode Friderika pridobili poseben privilegij tovorjenja vina po vsej Štajerski in ostali Avstriji brez carine in mitnine. Do konca 15. stoletja je bilo radgonsko vinogradništvo v velikem razvoju. Vino so prodajali meščani ali trgovci ob določenih tržnih dnevih in v mestnih gostilnah. Med svoj privilegij so si meščani zagotovili tudi prepoved postavljanja gostiln v mestni okolici v razdalji 3,5 km, kar jim je zagotovilo monopol lastne vinske trte. Konec 15. stoletja se je graščakom in cerkvi plačevala posebna dajatev - gornina ali vinska desetina. Dokumenti iz 17. stoletja nam pripovedujejo, da v radgonskem vinskem področju pred godom sv. Katarine (25.10.), razen Radgončanov, ni smel nihče kupovati mošta in vina. Le-ti pa so ga od kmetov odkupovali že od sv. Mihaela (29.09.) naprej in sicer že v 16. stoletju.

Da so bila vina dobra in pridelek bogat, nam potrjuje tudi zgodba o 17 vitezih iz radgonske okolice, ki so od "Sv. Janeza 1648 do Wenzenslava", kar 98 dni pili dobrega "Radgončana". Vsak med njimi je na dan povprečno spil 28 meric vina. Še konec 19. stoletja je bila v grajskem obzidju vzidana plošča, ki je ta dogodek opisovala.

Predhodnika gornjeradgonskega vinogradništva sta bila Klainošek in Bouvier. Firma "Bratje Kleinošeg" je bila ustanovljena 1849 leta kot veletrgovina z vinom in šampanjska klet. Ustanovila sta jo brata Janez in Ludvik, že leta 1852 je Janez izstopil, nadomestil pa ga je mlajši brat Anton.

Leta 1852 je bila v prodajo dana prva količina domače radgonske penine, pridelane po klasični šampanjski metodi, katere se je Anton Klainošek naučil v Franciji nekaj let preden je začel z lastno proizvodnjo. O razvoju podjetja so bolj skopi podatki. Antona sta leta 1872 nasledila sinova Alojz in Franc. Franc je leta 1880 prevzel očetovo firmo na posestvih Šahenturm nasproti katerega je stala tudi rodbinska hiša Klainošekovih. Med leti 1881 in 1885 je ustanovil znano tovarno kisa, leta 1885 pa tudi špedicijsko firmo, ker se je zgradila železniška proga do Radgone in delovanje firme večinoma preusmeril v ti dve dejavnosti. Aktiven je bil v mnogih športnih društvih (ustanovil kolesarsko društvo, bil aktiven v telovadnem društvu) in storil veliko za napredek mesta Radgone. Umrl je leta 1926. Njegovi nasledniki so imeli vinsko klet v bližini mostu pri Graških vratih.

Firma "Bratje Kleinošeg" je leta 1880 poslala svoja vina na svetovno razstavo v Sidney (Avstralija), kjer so pobrala prvi dve nagradi za šampanjec, prvo za beli muškatovec, drugo za črnino in tretjo za svetla rdeča vina.

Družina Bouvier je v naše kraje prišla iz francosko govorečega dela Švice, kdaj natančno ni znano, posesti v Hercegovščaku pa so imeli že leta 1792. Dr. Franc Ksaver Bouvier (1804 - 1880) je bil dvorni advokat in oče Clotarju (1853 - 1930) in Bertholdu (1861 - 1942).

Clotar se je po končanem šolanju v Mariboru in Gratzu zaposlil kot uradnik v "Sparkasse" v Radgoni. Leta 1882 pa je ustanovil firmo "Sekt- und Weinkellerei Bouvier". Že njegov oče je kupoval posesti - vinograde, takoj po začetku izvajanja zemljiške odveze v letu 1848, Clotar pa je s kupovanjem nadaljeval, prav tako tudi ostali družinski člani.

Ime firme se je dokaj pogosto spreminjalo. Na Dunaju je bila vpisana v centralni razvid za trgovino in obrt 25.08.1898 leta kot firma "Clotar Bouvier" s šampanjsko dejavnostjo, istočasno pa še pri trgovskem okrožnem sodišču Maribor. Firma je v svojem delovanju med leti 1883 in 1906 na razstavah pobirala najvišja priznanja.

Med leti 1890 in 1900 je bil Clotarjev brat Berthold poslovni vodja "Vinskega združenja Radgona" in je bil pobudnik obnove vinogradov po katastrofalnem napadu trtne uši med leti 1896 in 1909.

Okoli leta 1810 naj bi Clotar v Hercegovščaku na svojih družinskih posestvih našel do tedaj neznano vrsto vinske trte in jo poimenoval "Bouvirjevo grozdje" (danes znano kot ranina).

Za časa prve svetovne vojne, o delovanju firme Bouvier, ni posebnih podatkov, le da firma ni vplačala nobenega zneska v kar osem razpisanih vojnih posojil Avsro-Ogrske monarhije. V zadnjem letu vojne, 10.10.1918, je Clotar Bouvier poslal v Gradec vlogo za vpis svoje firme v deželni trgovski register, ki pa je bila vrnjena na Okrožno sodišče v Mariboru s pripisom, naj se Buovierjev advokat odloči, ali želi vpisati firmo v mariborski register. Clotar je svojo firmo prenesel v Radkersburg in aprila 1919 zaprosil, da se firma s sedežem v Radkersburgu vpiše v mariborski register. Nova jugoslovanska sodna oblast je izdajala vsa potrebna dokazila v tej zadevi, ko je za Clotarja ml. in njegovega  strica Bertholda urejala vpis v register, v nemškem jeziku in postavljala firmo v Gornjo Radgono in ne v Radkersburg. Vpisana je bila 08.05.1919 z lastnikom Clotarjem Bouvirjem st.. Že mesec pozneje, 06.06.1919, pa se je vpisala prokura Bertholdu in Clotarju ml. Bouvier. Sprememba lastništva se je vpisala 18.05.1922, ko sta se kot lastnika vpisala Clotar Bouvier ml. in Friderik Bouvier, prokura pa na Clotarja Bouvierja st..

Clotar Bouvier st. je umrl 26.09.1930 po dolgi bolezni v Grazu, pokopali pa so ga v Gornji Radgoni. Pogreba, ki ga je vodil gornjeradgonski župnik Gaberc, so se udeležili številni ljudje. O pokojnikovih zaslugah je imel govor nadučitelj Karl Mavrič, kakor tudi župan Radgone Kaufmann.

Clotar ml. je novembra 1930 leta pri Okrožnem sodišču Maribor predlagal spremembo vpisa imena firme - vpiše se sedež v Gornji Radgoni. Ponovna sprememba imena firme se je vpisala 04.01.1940 v "Vinogradniško veleposestvo Clotar Bouvier, vinske kleti, Gornja Radgona" in kot družbenika sta bila navedena Clotar in Katarina Bouvier. Bouvierji so v Gornji Radgoni, v času pred drugo svetovno vojno, imeli več kleti (Kodoličevo do treh četrtin, v Policah, Špitalu, Šprengerjevo, Zorzinijevo, Občinsko klet na Spodnjem Grisu in klet na sedežu firme na Gornjem Grisu).

Z dne 18.10.1947 sta bili iz zadružnega in trgovskega registra izbrisani firmi "Vinogradniško veleposestvo Clotar Bouvier, vinske kleti Gornja Radgona" in "Tvornica sekta Bouvier & drug, izdelovanje in trgovina penečega vina Gornja Radgona" ter nacionalizirani.

Na Zgornjem Grisu danes stoji znana Radgonska klet, kjer pridelujejo znana radgonska vina in penino. Tu si lahko ogledamo šampanjsko klet, klet pod Rimskim kolesom in klet Pod slapom. Uveljavljeno je ime Radgonske penine, posebno mesto ima dišeči traminec in pa seveda splošno znani Janževec.