Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče.

V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom. Za Radgono med 13. in 15. st. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni. Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen. Prvotna gotska stavba starega špitala naj bi bila sezidana leta 1363. Možno je, da je bila stavba že od začetka špital, za svoje sirote in reveže pa naj bi jo zgradili prebivalci radgonskega predmestja Gris. V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov dvorani, katerih oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, kjer je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji, visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali na dveh ravneh pa predstavlja kakovostno in redko strešno konstrukcijo. S prenovo stavbe, ki je bila končana leta 2013, je bila stavbi povrnjena njena renesančna in baročna pričevalnost. V špitalu si lahko ogledate zbirke: Radgonski mostovi, stalno likovno in razstavo Zbiralci.