Gornja Radgona Dvorci
Admontski dvorec se nahaja ob prometni cesti Maribor - Radenci, v neposredni bližini Špitala. Gornještajerski benediktinski samostan v Admontu je imel že od 17. stoletja svoje vinograde na območju Ljutomerskih in Radgonskih goric. Opat Mätthaus Offner je leta 1778 kupil hišo na današji Partizanski cesti, ki je prej pripadala jeziutskemu redu ter vinograde v Murščaku, na Rožičkem Vrhu in Kocjanovem Vrhu.Letnica 1781 na kamnitem okviru portala je iz časa opata Kolumbana von Wielanda, katerega grb je tudi na ohranjenem lesenem vratnem krilu, razstavljenem v Špitalu. V Admontskem dvorcu je bila do 30. let 20. stoletja uprava vinogradov slazburške škofije na tem območju Štajerske.
Dvorec Šahenturn je bil sedež velike deželno knežje gospoščine. Njegov nastanek in zgraditev je datiran z letnico 1466, ko je bil Štefan Schak oskrbnik deželnega knežjega urada po katerem je dvorec tudi dobil ime - Schachenamt in pozneje Schachenturn. Bil je strelski dvorec, kakršnih je bilo v teh krajih veliko. Od okoli 1525 je bil v različnih zakupih, pribl. od leta 1730 pa v lasti Wildensteinov, katerim so po letu 1817 sledili razni lastniki, med zadnjima svetovnima vojnama so to bili grofje Fünfkirchen. Za časa cesarske Avstrije so tu služili vojaški rok - 97. pešpolk - možje slovenskega Primorja in Istre. Opremljali in vadili so jih za fronto, strelske vaje so bile v gozdni poseki nad Lomanoši. Po drugi svetovni vojni je dvorec postal državna last in se je uporabljal kot kasarna za nastanitev graničarjev, po letu 1991 pa je ostal nenaseljen.
Rotenturm je lociran v neposredni bližini grajskega griča in poti, ki je včasih predstavljala edini dostop na grad. Sedanja podoba stavbe v obliki črke L je rezultat dveh glavnih gradbenih faz, renesančne iz 17. stoletja in baročne v 18. stoletju. Starejšemu, krajšemu in širšemu renesančnemu traktu iz 17. stoletja so v 18. stoletju prizidali ožji in daljši baročni objekt. V obeh traktih je še moč najti več zelo kvalitetnih arhitekturnih detajlov, ki
pričajo o pomembnih lastnikih objekta (bogati baročni štukaturni okviri v prvem nadstropju obeh traktov, izredno kvalitetni baročni podboji in baročne vratnice, ki jih hranijo v kapeli, baročna profilacija v kapeli, kovaško izdelana baročna svetlobna lina, dva kamnoseško obdelana portala , ki vodita v pritličje in baročne vratnice na stopnišču in nadstropju daljšega trakta). Južni trakt je imel do leta 2002 lesen stolpič s pločevinasto čebulasto streho. Dvorec so v 17. stoletju zgradili grofje Eggenbergi, kasneje pa je prešel v last samostanskega reda Klaris iz Gradca, kasneje pa reda Sankt Lambrechta. Kasneje so si grad lastili grofje Herbersteini in Wurmbrandi nato družina Deller, Zorzini in dr. Vargazen.
Kunejev dvorec stoji sredi obsežnega vrta. Vrt družine Kunej je bil oblikovan v arhitekturni vrt v letih 1935 do 1936 po načrtih vrtne arhitektke Ilse Fischerauer. V njem raste večina dreves, grmovnic in trajnic iz originalne zasnove. Enonadstropna gosposka hiša ima v nadaljevanju stavbe proti severu pokrito pritlično "loggio". Obkrožena je z visokim drevjem in na južni strani s kvalitetno parkovno ureditvijo. V tretji osi je vzidan
kamnoseško izdelan klasicistični portal z grofovskim grbom Gieslov v temenu. Okna v pritličju so zaščitena s kovano mrežo. Klet je obokana z banjastim in kapastim obokom. Hiša, ki je bila zgrajena že v 15. stoletju in predelana v 17. stoletju, je v današnji pojavnosti iz prve polovice 19. stoletja . Po virih je na tem kraju stal dvor že v 15. stoletju. Med leti 1688 in 1802 so jo imeli v lasti grofje Leslie, potomci škotskega najemniškega oficirja, nato pa družina Giesel vse do leta 1918. Kunejev dvorec z vrtom predstavlja najbolje ohranjen zasebni vrt v
arhitekturnem slogu v Sloveniji.
